“Oktobrsko sonce je že zahajalo in oslabljeni žarki so še zadnjič požgečkali bežeče martinčke, sivko in osat, ki je poganjal med kamnitimi razpokami. 
Na vrhu stopničk obstojim, veter mi  mrši lase in kot vedno se ozrem. Pogled je bil enkraten – visoka skala, na kateri stojim, strmo pod njo skrit zalivček, nekaj korakov stran od pečine, skoraj nad prepadom pa ponosna, stara kamnita hiša.
Hladna sapica mi prinese vonj morja, sivke in rožmarina ter vonj zrelih, sladkih fig, ki so jih bila polna drevesa …”
Pridite in si tudi vi privoščite urico ali dve nepozabnega uživanja ob glasbi, ki boža vaše srce.
Vljudno vabljeni!