Župnija ima za svojega zavetnika sv. Martina.

Nastala je na ozemlju še starejših prafar: Šmihel pri Pliberku in Šmartno pri Slovenj Gradcu. Zgodovinar Singer je postavil nastanek libeliške župnije med leta 1132 in 1154, ker je Peregrim ali Pilgrin dne, 20. 10. 1154 izročil Libeliče samostanu korarjev (vrsta avguštinskih menihov, ki so hodili molit na Koroško v Dobrlo ves). V njihovi lasti je ostala vse do leta 1606, ko so dobrleveški samostan prevzeli jezuiti. Do prve polovice 18. st. je velik del Slovenskega ozemlja spadal pod oglejski partriarhart. K libeliški pražupniji so pripadale naslednje podružnice: Potoče (sedaj podružnica župnije Suha v Avstriji), Črneče, Šentjanž pri Dravogradu s podružnico sv. Jedert, Marija na jezeru (Prevalje), Strojna, Kotlje – sedaj vse samostojne župnije. Do leta 1792 so Lavantinsko škofijo preuredili tako, da so Libeliče in ves velikovški okraj spadale pod Lavantinsko škofijo. Po letu 1809 je dobrleveški samostan prevzel Benediktinski red, župnijo Libeliče pa so začeli oskrbovati Benediktinci iz št. Pavla v Labodski dolini. Po 1. svetovni vojni je bila župnija za kratek čas priključena k Krški škofiji, leta 1922 pa je spet prišla pod okrilje Lavantinske škofije.

Pogled na korCerkev je potisnjena v breg nad vasjo in nudi lep razgled. Na zahodu se dviga mogočen zvonik, celotna zidava in oltarji pa so v baročnem slogu. Od prvotne romanske cerkve iz 11. stoletja je ostalo le nekaj zidu na južni strani in delno nakazana odprta okna. Iz prve polovice 12. stoletja pa je ostala lepo ohranjena okrogla kostnica- ossarium (os, ossis-kost) ali karner (carno, carnis – meso) – pokopališka kapelica s kostmi v kletnem prostoru. V nadzemnem delu pa je bila kapelica, bogoslužni prostor z oltarjem, ki je bil posvečen nadangelu Mihaelu, varuhu vseh pokojnih. Na zunanji strani pa je prižnica, ki še sedaj služi namenu na cvetno nedeljo. Cerkev svetega Martina Libeliče

Cerkev svetega Martina Libeliče Napis ali kronogram v latinščini iz leta 1792 in spominska marmornata plošča, vzidana v zunanjo steno sedanjega prezbiterija, pričata o trikratni prezidavi cerkve in o škofu Gandolfu Ernestu grofu Kuneburškem,ki je posvetil libeliško cerkev. V glavnem oltarju je kip sv. Martina, ki kot vojaški častnik ob mestnih vratih Amensa, klečečemu revežu odreže del svojega plašča. Tu se nahaja tudi podoba sv. Filipa, krušnega zavetnika in Jakoba ml. Na desni strani prosto stoječega oltarja je kip sv. Luka evangelista z volom, na levi strani pa kip sv. Valentina, mučenca z božjastnim bolnikom (valens – močan, zdrav – zato so ga imeli za “priprošnika” zoper telesne in kužne bolezni). Ker je njegov god pred pustom, so se mu priporočali novoporočenci in mladostniki. Ponekod velja za srečen dan, ko si ljudje izmenjajo čestitke in darila. Stranska oltarja sta posvečena Mariji brezmadežni in sveti Marjeti z zmajem. Pri Marijinem oltarju stojita ob strani kipa sv. apostolov Simona in Juda Tadeja, pri Marjetinem oltarju pa sv. Anton, puščavnik z zvončkom in prašičem, ter sv. Anton Padovanski z malim Jezusom. Lesena prižnica z rezbarijami in angelčki je lepo baročno delo.

Orgle z 11 registri so iz leta 1835 napravil pa jih je Ignatz Suppan iz Krope na Kranjskem. Stolpno uro je delo švicarskega mojstra, nabavljena je bila leta 1884. Leta 1889 so kupili nov zvon.

Župnišče

Od leta 1704 do 1712 so gradili novo župnišče, ki stoji še danes pod cerkvijo in je lažje dostopno, kot prvotno, ki je bilo ob cerkvi na poti med lipo in zvonikom. V tem obdobju je bil župnik in vikar Valentin Cadelli. V župnijskih arhivih so shranjene najstarejše listine iz leta 1563, 1610, 1612, 1613, 1620, 1622, 1629, 1642, 1709, in 1727; seznam podložnikov iz leta 1772, ki je služil cerkvi in župniku. Na podlagi tega gradiva je mogoče podati natančnejšo sliko o količinah kmečke proizvodnje in načinu kmetovanja v naših krajih in zato spada med prvovrstne gospodarsko – zgodovinske zapise tega področja.

V letu 2002 je bila notranjost cerkve temeljito obnovljena. Uredili so talno ogrevanje, prebelili stene in strop, obnovili »Križev pot« ter postavili novo spovednico.