Kratek opis enkratne zgodovinske prelomnice v Libeličah – plebiscit
Avtor: Lojze Kos
“Do ganljivosti in zanosa neponovljiv primer trmastega, upornega, požganiškega samorastništva, ki ga sam hudič ne ugonobi, so ob plebiscitu bile Libeliče, danes komajda znana, po krivici odmaknjena, v žep med državno mejo in Dravo stisnjena vasica zgoraj nad Dravogradom. Leta 1920 so namreč Libeličani pokazali zgodovini tako zelo in tako enkratno zobe, da jih sploh ne bi smeli pozabiti; kakor ne pozabljamo svojih kmečkih uporov in kakor ne bomo pozabili svojega narodnoosvobodilnega boja.”
Te misli, ki jih je dr. Matjaž Kmecl zapisal v “Zakladih Slovenije”, uvrščajo Libeliče na najpomembnejše mesto v slovenski plebiscitni zgodovini. Če je slovenski plebiscitni spomin prežet z občutki bolečega poraza in izgube dveh tretjin koroškega ozemlja, pa je libeliška zgodba nekaj povsem drugega… je izraz svojevrstnega upora, neukrotljive narodne zavesti in pokončne zmage. Že pred usodnim letom 1920 so bile Libeliče pomembno občinsko središče z vsemi upravnimi, obrtnotrgovskimi in drugimi inštitucijami. Vsi so kraju napovedovali lepe razvojne možnosti, toda čas se je za Libeličane nenadoma ustavil natanko 10.10.1920, na dan koroškega plebiscita…. Kljub velikonemškemu pritisku in organizirani plebiscitni propagandi, ki je skoraj po vsej Koroški temeljito “pometla” s slovensko nacionalno zavestjo, se libeliški kmetje niso uklonili. Plebiscitni rezultat je pokazal, da se je večina Libeličanov odločila za takratno kraljevino SHS. Toda v kotlu velike avstrijske zmage so tudi Libeličam zakuhali “župo”, ki je zavedni krajani nikoli ne bi in niso hoteli pojesti. Vas je razmejitvena komisija namreč nasilno priključila Avstriji. In ko so v celovškem deželnem zboru nazdravljali v silnem zanosu zmagoslavja, je v majhnih obrobnih zavednih Libeličah padel prvi mejnik.
Veliko je že napisanega in povedanega o epohalnem uporu peščice zavednih libeliških domoljubov, ki so se polni dve leti borili za vrnitev k matični domovini. Vsak dan so ruvali mejnike, rezali bodečo “državno” žico, se upirali orožnikom in avstrijski upravi, prirejali protestne shode in zborovanja, se povezali s slovenskim zaledjem… Mencin, Vogrinec, Gačnik… imena, ki bodo za vedno zapisana v zgodovini kraja. Upor je rodil zmago. Kdo bi verjel, da se bo Avstrija naveličala zavednega libeliškega “osišča” in končno pristala na ponovni pregled plebiscitnih rezultatov.
Zgodil se je čudež, 1.oktober 1922 pa je pomenil dokončno vrnitev v objem domovine. To je bil praznik Libelič, praznik cele Slovenije.
Slovenska vlada je na libeliško slavje, ki je trajalo menda cel mesec, poslala svoje najvišje politične predstavnike,o libeliški narodni trmi pa so se razpisali skoraj vsi takratni mediji. Žal je ta idilična koroška vasica po letu 1920 obtičala v skrajnem kotu slovenske domovine, nekako pozabljena, v primerjavi s predplebiscitno središčno pomembnostjo pa dobesedno odrezana. Ostala ji je le velika plebiscitna izkušnja, ki bo še dolgo oplajala nove, mlajše rodove. Libeličani so dokazali svetu, da jeklene narodne zavesti ni moč streti z nobeno silo, in da lahko tudi navidezno majhni in šibki premagajo velike.
Nehote se vsiljuje tudi simbolična povezava med libeliško plebiscitno zmago iz leta 1922 in osamosvojitveno epopejo mlade slovenske države v letu 1990.
Že leta 1982 so Libeličani izdali brošuro z naslovom “LIBELIČE 1920-1922”. Brošura je vidna v PDF obliki na naslovu: