Pred stoletji so bila pokopališča mnogo manjša od dandanašnjih. Bila so vedno ob cerkvah, vendar vsaka cerkev ni imela pogrebne pravice.

Pokopališča so zajemala dosti širši okoliš kot danes. Zato so bila na tesnem s prostorom in grobove so kmalu prekopavali. Kosti iz prekopanih grobov so iz zemlje skrbno pobrali, ker še niso dovolj strohnele, jih pa je bilo več in te so s spoštovanjem shranjevali v posebnih prostorih. V ta namen so ob cerkvi s pogrebno pravico zgradili majhno okroglo stavbo, razdeljeno v spodnji in zgornji prostor. V zgornjem je bila kapela, posvečena navadno svetemu Mihaelu, pod njo pa obokan prostor, kjer so shranjevali kosti. Čeprav so bile lepo zložene, se jih je v več sto letih toliko nabralo, da so skoraj ven gledale pri edini odprtini, ki je bila navadno zaprta z leseno mrežo. Da bi bil ta edini prostor vsaj deloma pod zemljo, so te stavbe po možnosti postavljali v breg. Zaradi svojega posebnega namena so te pokopališke kapele imenovali po latinski besedi “carnarium” – karnerje, kar pomeni po slovensko kostnica. Libeliška cerkev je imela že zdavnaj pogrebno pravico. Nič čudnega torej, da so v Libeličah zgradili kostnico. Pogrebni okoliš je bil zelo obsežen. Dolga stoletja so rajnke prinašali k nam tudi iz Mežiške doline, prav tako s severa vse od Suhe na Avstrijskem. Kostnice so bile najbolj v rabi v alpskih deželah, kjer jih je še sedaj največ ohranjenih na Koroškem, v tej čudoviti deželi starih cerkva, starin in umetnin vsake sorte. V Sloveniji so ohranjene le tri. Ko se je spremenilo gledanje na njihovo uporabo, so škofijski vizitatorji vse od 17. stoletja dalje neprestano naročali župnikom, naj jih kot staromodne in nepotrebne podro. Najbolj priljubljene so bile v romanski dobi, to je pred 700 ali 800 leti. Toliko je torej stara tudi libeliška kostnica. Vsi romanski karnerji so okrogli in pokriti s strmo skodlasto streho.
Pri nas v Sloveniji so se samo trije karnerji izognili škofovemu naročilu. In najlepši med njimi, slikovito v breg postavljen je ravno karner pri nas v Libeličah, katerega kletni prostori še vsebujejo identično vsebino-kosti. Drugi je v Mokronogu na Dolenjskem, tretji pa v Jarenini v Slov. Goricah. Ne da bi se dovolj zavedali, imamo torej v Libeličah redko zgodovinsko stavbo, ki je do danes nismo dovolj cenili. Izgleda pa, da vedo za njeno pomembno zgodovinsko izročilo bolje kot mi, drugod. Že precejkrat v zadnjem času so se pripeljali v Libeliče turisti, da vidijo to edinstveno kostnico in pa tudi vas Libeliče, ki je zaradi svoje preteklosti iz plebiscitnega leta 1922, znana po vsej Sloveniji.