Nekdaj so mimo kraja kjer danes leže Libeliče vodile romarske poti. Na hribčku nad vasjo je stala kapelica, o kateri nam ni znano, komu je bila posvečena. Ohranila pa se je čudna pripovedka, ki govori, da so v to kapelico hodile hudobne vile, ki so s svojimi čari zapeljevale romarje in jih nato brezsrčno oropale. Bog je kmalu kaznoval to početje in sveta strela je razklala kapelico na dvoje. Kasneje so na istem mestu sezidali kostnico, ki tu stoji še danes. V njeni notranjosti objame človeka temna slutnja lastne minljivosti. Kmalu je blizu mrtvaškega hrama zrasla še cerkev. Sveti Martin, patron libeliške fare je od takrat pisal zgodovino Libelič. Toda zdi se, da se mu je včasih zatresla roka, kajti usoda se je večkrat prav boleče poigrala s to koroško vasico. Zato pa so se izklesali ljudje, trdi, ponosni in neizprosni do sebe in drugih. Le tako lahko razumemo dogodke izpred 77. let, takrat, ko je o usodi slovenskih koroških krajev odločal plebiscit. Še pred letom 1920 so bile Libeliče pomembno občinsko središče. V kraju je bilo nekaj trgovin, gostiln, mesarija, pošta, pekarna in šola. Razvila se je obrt, ohranile so se stare trgovske in romarske poti. Slovenska beseda v tistih časih ni bila prepovedana.
Tedanji libeliški župnik je tega leta zapisal v kroniko:” Libeličani so dobri verniki, toda Bog jim odpusti, da se vedno nekaj puntajo. Hudo leto nas čaka. Iz Celovca prihajajo čudni glasovi o nekem glasovanju. Nemci so začeli propagando, da je v Avstriji bolje, toda v Libeličah jih nihče ne posluša. Če bo res prišlo do tistega plebiscita, kot mu pravijo, potem bo samo hudir vesel, ljudi pa čaka žalost. …”
Tako je modroval libeliški župnik na predvečer koroškega plebiscita in v cerkvi pridigal o velikem grehu, če prodaš svoj jezik. Svojo narodnost. Avstrijska oblast se je libeliškemu župniku zelo hitro maščevala, saj so ga že v začetku leta 1921 izgnali iz države. Na sam dan plebiscita so bile Libeliče lepo okrašene. To je bila ena redkih slovenskih vasi, ki se je uprla avstrijski propagandi. Koroško so preplavili najrazličnejši letaki, ki so blatili novo nastajajočo državo Srbov Hrvatov in Slovencev in obljubljali Slovencem popolno enakopravnost v Avstriji.
Toda slovenski kmetje niso kaj prida dali na avstrijsko propagando in so vsakemu, ki je glasoval za Jugoslavijo dali zastonj hrano in pijačo. Koroška pesem je znova zbudila v ljudeh zavest, da so in morajo ostati Slovenci. Rezultat glasovanja je pokazal, da so se Libeličani odločili za skupno življenje z ostalimi Slovenci.
Žal usoda Koroške ni bila prav nič odvisna od peščice zavednih libeliških kmetov. Nova državna meja, ki jo je določila mednarodna razmejitvena komisija je razdelila Koroško na dva neenaka dela, katerega večji del je pripadal Avstriji, manjši pa Jugoslaviji.
Izdan je bil ukaz:
Libeliče pripadajo Avstriji. Pod vasjo naj se v sedmih dneh postavijo mejniki, napelje bodeča žica in nastavi avstrijska straža.
S tem ukazom je bila navidezno zapečatena usoda Libelič. Toda Avstrijci niso poznali Libeličanov. Takoj, že prvo noč, ko so postavili državno mejo so bili izruvani nekateri mejniki. Tu in tam pa je bila porezana tudi žica. To je bilo delo nekaterih predrznih libeliških fantov, ki so s tem pokazali, da Libeličani ne bodo upoštevali vsiljene jim volje. Kako naj čez noč pozabijo slovensko besedo, kako naj zavržejo običaje in navade ?
Začeli so svojevrsten boj v zgodovini slovenskega naroda. Skoraj nerazumljivo je, kako se je peščica zavednih kmetov uprla državi, kakršna je bila Avstrija. Upor je bil dobro organiziran. Nekateri so imeli nalogo zbirati ljudi, drugi so nosili letake in časopise preko meje in nazaj, ustanovili so pevski zbor in začeli pri različnih kmetih na Libeliški gori pripravljati shode. V začetku vsakega shoda so zapeli slovensko pesem, sledil je govor nato javna razprava, kulturni program in za konec razdelitev nalog. Minilo je prvo leto 1921. Avstrijska oblast je čutila, da je treba bolj trdo zgrabiti to “hudičevo slovensko gnezdo”. Napovedane grožnje so začeli uresničevati. S silo so hoteli zlomiti ponos libeliških ljudi. Toda Libeličani se niso dali. Prek šolskega nadzornika Mencina, upravitelja šole Gačnika in duhovnika Vogrinca so vse skupaj prenesli na slovensko vlado v Ljubljani. Sledile so obtožbe, dokazi, ponovno so pregledali izid glasovanja in ugotovili, da so se vaščani na plebiscitu odločili za Jugoslavijo.
Leta 1922 so morali Avstrijci vrniti uporno vas matični domovini. Državno mejo so ponovno prestavili, tokrat onstran cerkve svetega Martina. Nekaterim seče vrtove, drugim dvorišče, Dirntišu (Zaveršniku), ki se je odločil za svojo domovino, pa je nova meja za uro in pol podaljšala pot v Libeliče.
Ko so se nemčurji in Avstrijci umikali iz Libelič, so s seboj odnesli šolski inventar, izropali so občinsko sobo, gasilsko uto (gasilski dom) in še nekatere druge javne stavbe.
Odpeljali so tudi staro ročno gasilsko brizgalno, ponos libeliških gasilcev. Danes že pokojni Janežev Johan je takole pripovedoval: “ Gasilci smo bili takrat zelo bojeviti in korajžni fantje, zato nam ni šlo v račun, da naša lepa pumpa ne stoji več v gasilski uti. Odločili smo se, da jo pripeljemo nazaj.
Tisto noč, leta 1923 se nas je zbralo kakšnih 20. Cele Libeliče so bile na nogah. Po hišah so kuhali klobase in nam za korajžo nalivali žganje. Pritihotapili smo se v Potoče, vlomili v njihovo gasilsko uto in odpeljali pumpo. Ko smo pridrveli v vas je bilo tam veliko veselje.”
Še danes smo ponosni nanjo in nam pomeni, poleg drugih znamenitosti, simbol našega kraja.
Projektno delo je izvedel 3. in 4. razred pod vodstvom upokojene tovarišice Irme Knez