PRILOŽNOSTNI ZDRAVNIK- komedija po Molieru

V nedeljo, na dan mučenikov, smo v Libeličah dočakali Priložnostnega zdravnika. Komedijo v režiji Simone J. Pšeničnik in igralcev gledališke skupine KPD smo težko pričakovali. In ne zaman. Dobra ura smeha, ki je odmeval iz natrpane dvorane gasilskega doma, je pokazatelj, kako dobro dene sprostitev, posebej na turoben marčevski dan. Veliko truda, znanja in talenta je bilo vloženega v priprave, zato je premiera potekala brez zapletov, vsaj tistih, ki bi jih gledalci opazili. Za vse, ki si še želite pogledati igro, bo nova priložnost 20. aprila v Libeličah, skupina pa bo v vmesnem času gostovala še po drugih koroških krajih.

Nastopajoči: Aleksander Gros, Darko Pšeničnik, Miha Pšeničnik, Milka Kraker, Sonja Glinik, Janca Ferk in Maruša Plešivčnik

Med udeleženci se je pojavila tudi fotografija iz leta 1966,  ko je takratna gledališka skupina prav tako igrala istoimensko igro. Nekateri se boste ob tej fotografiji spomnili tudi tistih trenutkov izpred 58 let.

Od leve: Viktorija Kos, Florjan Pšeničnik, Marko Prevolčič, Franc Srebotnik, Mirko Vajsbaher, Irma Knez, Aleš Ridl, Jakob Jamer, Kristina Knez, Karli Kovše. Sedijo: Ivan Kajzer, Marija Vajsbaher in Maks Knez

Na gledališkem listu piše:

“Dramska dejavnost Kulturno prosvetnega društva Libeliče sega v leto 1951, društvo pa je bilo ustanovljeno že 2 leti prej. V tem času so odigrali preko petdeset predstav za publiko v domačem kraju in izven. Med igrami, ki so v preteklosti naredile največji vtis, so bile Dobrodošla mis Agata, Večna lovišča in Moj ata, socialistični kulak. Libeličani so znani po zgodovinskem dogajanju po 1. svetovni vojni, zato ob okroglih obletnicah redno odigrajo zgodovinski prikaz dogodkov v Libeličah, katerega dramsko osnovo je zapisal domačin Lojze Kos. Po nekajletnem premoru se trudijo, da bi dramsko tradicijo prenesli na mlajše rodove.”

Za glasbene vložke je poskrbel Nej Konečnik, za luč Žiga Pavlič, šepetalka je bila Lana Stolnik, priredbo po Molièru in režijo je vodila Simona Jerčič Pšeničnik.

Tekst: Veronika Kotnik, slike: Adrijan