Živeti ob meji –pripovedni večer v Žvabeku!

V petek, 31. 1. 2020, je od 19. do 21. ure v Hiši kulture v Žvabeku ob 100. obletnici plebiscita na Koroškem potekal zanimiv večer pripovedovalcev, ki so ga organizirali  predstavniki KPD Drava iz Žvabeka. Povezovalec programa je bil prof. Jokej Logar. K sodelovanju sta bila povabljena tudi predstavnika Libelič – Franc Perovnik in Adrijan Zalesnik. Prisluhnili smo pripovedovalcem z obeh strani meje, ki so obujali spomine na življenje ob meji nekoč in danes.

Prireditev je del evropskega projekta Carinthija 2020 in je bila zelo dobro obiskana. Poslušali smo o ljubezenskih srečanjih, švercanju, strogih graničarjih in pogumnih libeliških pobih, ki so po plebiscitu 1920 s pomočjo vaške inteligence (župnik Anton Vogrinec, učitelja  Rudi Mencin in Janko Gačnik) in s pritiski na slovensko vlado v Ljubljani in Beogradu dosegli ponovno štetje glasov in premik meje. Tako je večji del Libelič leta 1922 pripadel Kraljevini SHS, manjši del (Leifling) ter Potoče pa so ostale v Republiki Avstriji. Libeličani so bili tako nekaj časa gospodarsko odrezani od sveta. O tem 100-letnem dogajanju v tem prostoru sta nam v začetku programa pripovedovala prof. Štefan Pinter in Adrijan Zalesnik, kako pa so vse to doživljali ljudje ob meji, so nam povedali pripovedovalci obeh strani meje s svojimi osebnimi izpovedmi.

Najstarejši med njimi je bil tudi Franc Perovnik, ki je povedal o prvih spominih na mejo in življenju ob njej. Ob koncu je dodal, da je v zadnjih letih, ko lahko prosto prečkamo mejo, vendarle najlepši čas. Ljudje lahko ponovno svobodno obiščejo sorodnike, prosto prečkajo mejo in se neomejeno gibljejo na obeh straneh oz. na ozemlju obeh držav. Mogoče mejo nekaterim starejšim predstavlja jezik, saj so zaradi strogega političnega sistema le redki avstrijski koroški Slovenci v družinah ohranili slovenski jezik in so dvojezični, v Jugoslaviji pa se nemščine v šolah (še posebej trdo ob meji) nekaj časa po drugi svetovni vojni sploh niso učili, saj so jih v šoli poučevali le ruščino in srbohrvaščino.

Starejšim pripovedovalcem je meja nekoč predstavljala strah, težko jo je bilo prečkati zaradi strogega varovanja. V mladosti so jih starši svarili pred graničarji in strogimi ukrepi, zato so se je izogibali. Kljub temu je bilo tudi veliko ubežnikov, ki so šli po svetu za boljšim zaslužkom in tam ostali, v domovino pa so se vračali le na družinske obiske.

Pripovedovalci, rojeni po letu 1945, so mejo doživljali drugače, enostavno je bila tam, del njihovega življenja, bilo jo je tudi enostavneje prečkati. Po letu 1960 se je meja sprostila, slovenski Korošci so veliko zahajali čez mejo v trgovine, ker se v Jugoslaviji določenih stvari ni dalo kupiti. Nekaterim trgovcem v Avstriji je takrat posel cvetel, torej je meja predstavljala tudi priložnost za dober zaslužek. S tem pa je povezano tudi »švercanje« – o tej iznajdljivosti smo prisluhnili zanimivim dogodivščinam o skrivanju aparatov, kave …

Ljudje ob meji so živeli v sožitju, eni so ostali v Avstriji, drugi v Jugoslaviji in kasneje v Sloveniji, nekako so uspeli ohranjati sorodstvene in prijateljske vezi, nekatere domačije so postale kasneje točke srečanj sorodnikov z vseh vetrov, zato je mag. Štefan Kramer, ki ima korenine v Libeličah, na koncu poudaril pomen večjezičnosti in medkulturnosti. Zanimiva je tudi zgodba potoških gasilcev, ko so marca leta 1975, ko je bila v Libeličah sprožena gasilska sirena takoj prihiteli na pomoč. Zagorelo je pri Lužniku, bila je že noč, meja je bila ponoči zaprta z »rampo«, a potoški gasilci so enostavno zlomili rampo in prihiteli na pomoč.

Po dveh urah zanimivega pripovedovanja lahko strnem, da je bila to odlična priložnost za druženje in obujanje spominov, kjer smo pozabili na politiko in prisluhnili osebnim, včasih že intimnim zgodbam naših pripovedovalcev.

Po uradnem delu smo si vzeli čas za druženje in obujanje spominov. To je dokaz, da človek najde pot do človeka kljub preprekam, ki jih predstavlja politična oblast. Srce vedno najde pot do srca.

Tekst: Simona Jerčič Pšeničnik; slike: Karl Pölz