V Libeličah znova dokazujemo, da kultura v našem kraju živi. Posebej nas je razveselila predstavitev druge knjige Franca Jutrška, ki je privabila številne obiskovalce. Pogovor z avtorjem je vodil Adrijan Zalesnik, večer pa je s svojimi pesmimi obogatil Milan Kamnik, koroški kantavtor, čigar glasba nosi v sebi značilni utrip naše pokrajine. Takšni večeri niso pomembni le zaradi knjige ali glasbe, temveč predvsem zato, ker nas povezujejo in spodbujajo k pogovoru, poslušanju in druženju.
Franc Juteršek se nam je predstavil z novo knjigo, ki je nadaljevanje njegovega ustvarjalnega izraza, hkrati pa prinaša nove zgodbe, misli, doživetja in poglede. Vsaka nova knjiga je namreč svojevrsten pogovor z bralcem – avtor vanjo vloži del sebe, svojih izkušenj, razmišljanj in občutij, bralec pa ji s svojim doživljanjem daje novo življenje.
Ko govorimo o knjigi, ki govori o preteklosti, pravzaprav vedno govorimo tudi o sedanjosti. Kajti preteklost ni samo nekaj, kar se je zgodilo nekoč. Preteklost živijo kraji, hiše, gozdovi in poti, predvsem pa jo nosijo ljudje – v svojih spominih, pripovedih in družinskih zgodbah.
In prav iz takšnega sveta je zrasla tudi Kumarca.
Roman nas popelje na Prevalje in v okoliške kraje, v čas nemške okupacije. V središču zgodbe je mladi Branko, ki odrašča v delavskem okolju in se mora zelo zgodaj soočiti z razmerami, ki jih sam ni izbral. Vojna namreč mladim ljudem odvzame nekaj, kar se nam danes zdi samoumevno – brezskrbno mladost.
Toda Kumarca ni samo zgodba o vojni. Je predvsem zgodba o človeku. O tem, kako se človek obnaša, ko mu je odvzeta varnost. Kako se odloča, ko je ogroženo njegovo življenje. Kaj pomeni pogum in ali je pogumen samo tisti, ki se upre z orožjem, ali tudi tisti, ki pomaga drugemu, skriva preganjanega, ohrani svojo človečnost in v težkih razmerah ne pozabi na sočloveka.
Kumarca ni samo naslov knjige. Je kraj, prostor v koroškem okolju, povezan z ljudmi in dogodki vojnega časa. V romanu postane prostor srečevanja, skrivnosti, nevarnosti, pa tudi odporništva. Kraji imajo namreč spomin. Včasih ga ohranjajo spomeniki in napisi, drugič fotografije, grobovi ali stare hiše. Včasih pa ga ohrani knjiga.
In prav knjiga lahko naredi nekaj posebnega – omogoči, da se glasovi ljudi iz preteklosti ponovno slišijo.
Roman nas spomni tudi na to, kako pomembno je ustno izročilo. Koliko zgodb bi se izgubilo, če jih ne bi kdo poslušal, zapisal in prenesel naprej.
Franc Juteršek je te pripovedi preoblikoval v literarno zgodbo. Zato moramo Kumarco razumeti kot roman – kot literarno delo, v katerem so osebe in dogajanje povezani z avtorjevo domišljijo, hkrati pa izvirajo iz resničnega zgodovinskega in krajevnega spomina.
Roman nas tako spodbuja tudi k razmišljanju o domoljubju. Kaj pomeni imeti rad svoj kraj, svojo zemljo, svoje ljudi in svoj jezik? Domoljubje ni vedno veliko dejanje. Včasih se pokaže v majhnih, tihih dejanjih – v skrbi za drugega, v ohranjanju spomina, v pripovedovanju zgodb in v spoštovanju kraja, iz katerega prihajamo.
Zato je knjiga, ki govori o domačem prostoru, vedno tudi knjiga o nas. Med nami so še vedno ljudje, ki se spominjajo vojnih let. Med nami so družine, v katerih se zgodbe o tistih časih prenašajo iz roda v rod. In med nami so kraji, mimo katerih hodimo vsak dan, ne da bi vedeli, kakšne zgodbe se skrivajo za njihovimi imeni.
Knjige pa nam pomagajo, da se ustavimo in prisluhnemo.
Veronika Kotnik