“Če hočemo zgraditi most od človeka do človeka, morajo biti mostišča srca, ne glave.”  

(Viktor E. Frankl)

Na pobudo KPD Libeliče smo letošnje zimske večere vsak ponedeljek odprli vrata prehoda za druženja ob čaju. Na ta način oživljamo slovstveno folkloro in ohranjamo našo besedno dediščino. Dan po kulturnem prazniku, 9. februarja 2026, smo se tako že desetič dobili, da se družimo, spominjamo ter preprosto klepetamo oz. po libeliško »mornjemo«.

Obudili smo spomin na nekatere vaške posebneže, se spomnili zanimivih dogodkov ob meji in poklepetali tudi o domačih opravilih naših prednikov, o običajih v zimskih mesecih (npr. koline, orehijada). Strinjali smo se, da so naši očetje in mame pri delu uporabljali predvsem zdravo kmečko pamet, ki pa je danes povsod po svetu primanjkuje.

»Živimo v izobilju, pamet pa ni na prodaj,« je ena od misli naših udeležencev. Pa tudi v drugih rečeh se časi spreminjajo. Naj naštejem nekaj misli z libeliškega prehoda v pristnem libeliškem narečju, ki so nam polepšali druženja:

»Res so drugi cajti, včasih je biu pozimi sneh, zaj je pa še vreme vun iz or’nge.«

»Pa matere so včasih, ko je na vasi odbiva večna luč, gnale otroke vkup, da je vsaka svojga še pred temo našva!«

»L’di zaj pač ne bi venč trpeli, samo fajn bi se radi meli. Živleje pa ja ni samo gauda!«

»Bučov Runo je pogrunto, da se na meji neka godi, pa je zrauno prišo.«

Simona Jerčič Pšeničnik