V soboto, 19. 6. 2021, se je skupina Libeličanov in Libeličank že 10. odpravila na pohod od Libelič do Uršlje gore in nazaj. S pohodi je začel domačin Viktor Štrigl, ki ga vsi poznamo pod imenom Fika. Sam je to pot prehodil štirinajstkrat, zadnja leta pa mu zdravje tega ne dopušča več, zato je glavno pobudo prevzel Peter Hovnik. Pohod se odvija v času poletnega solsticija, ko je dan najdaljši. Pohodniki se držijo nenapisanega pravila, da pot prehodijo v istem dnevu, kar pa je precejšen zalogaj, saj se na koncu nabere dobrih 50 kilometrov poti.
Letos nas je 15 zakorakalo v toplo noč ob četrti uri zjutraj v Libeličah. V hitrem tempu smo zagrizli v hrib in noge so nas vodile preko Libeliške Gore, Brinjeve gore, mimo Fare, skozi Brančurnikov graben na Žerjavle, kjer smo se ustavili pri Plešivčnikovih kot je to že tradicija. Gospodarja Marko in Marija pravita, da je obisk Libeličanov na njihovi kmetiji skoraj pomembnejši kot novo leto, pravi praznik. Ko jih obiščejo pohodniki iz Libelič se zavejo, da se je obrnilo še eno leto.
Okrepčali smo se in pot nadaljevali preko Naravskih ledin do vrha Uršlje gore. Vrh smo osvojili okoli 12. ure in sledil je malo daljši postanek s slikanjem, krstom novincev (letos jih je bilo kar 5) in toplim obrokom na koči.
Veselili smo se, da smo zmogli prvo polovico poti v vročem in sončnem dnevu. Okoli dveh je bilo treba naprej oz. nazaj proti Libeličam, a po drugi poti. Po železarski smo se spustili do Ivarčkega jezera in nekatere je premamilo, da smo se ohladili v »koroškem« morju, ki znova dobiva bolj urejeno podobo.
Po osvežitvi je bila pot do Raven, kjer je bil čas za pico Pri lipi, da smo si nabrali energije za končni vzpon mimo Ivatovih, Šteharskega vrha, Jakobove table … In končno spust do domačih Libelič že z nekoliko težkimi nogami. Ob vrnitvi so kazalci na uri kazali nekaj minut čez deset zvečer.
Najlepše je bilo, ko smo na Ravnah nepričakovano srečali našega Fikana, ko je ženo peljal na obisk sorodnikom. Veselje je bilo obojestransko. Pravijo, da te pot pokliče, da doživiš nekaj novega in lepega. Prebujanje jutra, sončni vzhod, cvetoči travniki, nasmehi in spodbudne besede …
Pot iz Libelič na Uršljo goro in nazaj je bila še ena priložnost za drugačno doživljanje naše prelepe koroške pokrajine in prijetno druženje.
Simona Jerčič Pšeničnik