Kdaj pride jesen v Libeliče, nas vsako leto opozorijo urejevalci edinega »trikotnega« krožišča v Sloveniji, pri Prajzovem križu. Vsako leto izberejo drugo temo, pač glede na dogodke ali kaj takega po čemer je bilo zaznamovano leto. Letos so za ogled pripravili dva polža. Enega s hišico, ki je tudi avtohtona domača (vrtna, travniška ali gozdna žival), in drugega, ki je k nam prilezel bogve od kod in s seboj pripeljal mnogo prijateljev. Ker družic ne potrebuje, je razmnoževanje »enostavnejše« in hitrejše. Da trditev o hitrem razmnoževanju drži, se opazi že na daleč na cestah, ob potokih in mlakah. Če bi bilo domovanje teh rdeče, sivo belo progastih slinarjev le ob vodah in mlakah, bi bilo kar dobro. Ampak po hrano pa morajo tja, kjer je. Ta pa je najcenejša na domačih vrtovih in polju.
Erika, Joža, Simona, Anika, Maruša in še kdo so avtorji maskote letošnje jeseni v Libeličah. Glede na to, da si je postavljanje ogledalo (in malo pomagalo) precej našega podmladka, se za ohranitev običaja ni bati.