Metulj, ki je nosil očetov glas

V petek, 16. 10. 2026, je naša krajanka Saša Pšeničnik v gasilskem domu Libeliče pripravila razstavo svojih del ob 10-letnici likovnega ustvarjanja. Predstavila nam je tudi svojo prvo knjigo Metulj, ki je nosil očetov glas, ki jo je sama ilustrirala. Zgodba o tem, kako včasih čustva najdejo besede, kako barve spustiš skozi roke v linijo ustvarjanja in nastane metulj. Ob opazovanju ni samo barva in oblika, v njem je zgodba.

Zgodba o tem, kako nas življenje zapre v tišino, kako nas uči potrpežljivosti, topline, razumevanja in tolažbe. Ko čakamo, da mine bolečina, da se srce spet sestavi. A ravno v tej tišini se nekaj počasi dogaja. Opomnik za vse, da si moramo razpreti krila in poleteti, da ne ostanemo zaprti v svojih kokonih. In tako je Saša skupaj v pogovoru z gospo Veroniko Kotnik opisala svojo zgodbo, ki se je dotaknila vsakega v dvorani, in morda se je prikradla kakšna solzica. Večer je bil prepleten s simbolom metulja, marjetic, glasbe Ane Dušice in Blanke.

In tako je, po očetovi smrti, napisala zgodbo posebej zanj.

 »Po izgubi po navadi začutimo bolečino, moja slikanica je namenjena komurkoli, ki se je v življenju srečal s tem, vsakdo tak se najde v tej knjigi«, je dejala avtorica, Ravenčanka iz Libelič, mama treh hčera.

V knjigi deklica pripoveduje njeno (Sašino) zgodbo, kako se je ona iskala ob svoji izgubi. »Tudi jaz sem (bila) velikokrat obkrožena z metulji, so, kjerkoli sem in tudi mala junakinja v zgodbi sliši očetov glas, ki ji sporoča, da jo spremlja vsepovsod«.

Je zgodba, ki nosi posebno sporočilo – da tisti, ki jih imamo radi, nikoli zares ne odidejo, saj za vedno živijo v naših srcih.

                                                                                                                    

  Blanka Ogrizek