Ko nas je dež popeljal v zgodovino.
V četrtek, 14. maja, smo praznovali 42. dan šole. Dogodek z naslovom Športna dogodivščina je potekal na različnih lokacijah v Dravogradu in na podružnicah.
Upanje, da bomo na libeliškem igrišču izvedli športne igre, nam je odneslo vztrajno popoldansko deževje. Ni pa nam vzelo dobre volje, zato smo uresničili nadomestni načrt in se skupaj s starši odpravili po poti zgodovine šolstva v Libeličah. Šolske zgradbe smo si ogledali v obratnem vrstnem redu, kot so nastajale in služile svojemu namenu. O posameznih obdobjih šolstva so na kratko spregovorili tudi naši učenci.
Povedali so, da je bila sedanja šolska stavba zgrajena leta 1908, temeljito pa prenovljena ob 100-letnici delovanja. Ob tem niso pozabili poudariti, da so najbolj veseli telovadnice.
Dodali so, da je nasproti šole, kjer danes stoji moderna stanovanjska zgradba, nekoč stala kmečka hiša, ki so jo leta 1877 odkupili in preuredili za šolske potrebe.
Medtem se je vreme nekoliko umirilo, zato smo z dežniki v rokah – za vsak primer – krenili proti Avstriji.
Pot nas je vodila mimo mesta, kjer je še pred leti stala mežnarija, mogočno poslopje, h kateremu so leta 1835 prizidali prostore za potrebe pouka.
Avstrijski mejni organi so nas, čeprav nismo imeli ustreznih dokumentov, prijazno spustili čez mejo.
Kmalu smo prispeli do starega gradu, danes lepo obnovljenega, kjer se je leta 1826 za libeliške otroke začel redni pouk. Učenci so ugotovili, da letos obeležujemo častitljivo 200-letnico začetka šolstva v Libeličah.
Ker nam energije še ni zmanjkalo, smo pot nadaljevali. S seboj seveda nismo nosili malice, a se je ob poti ponudila priložnost, da nas učiteljica Anita navduši s pokušino koprivinih in hrenovih listov.
Z bolj ali manj opečenimi prsti smo prispeli do visoke zgradbe, nekdanje mejne carinarnice v Potočah (nemško Bach). Lastnik nas je prijazno povabil v notranjost, kjer nas je navdušil z nekaj tisoč knjigami, ki jih hrani skoraj v vseh prostorih hiše. Povedal je tudi, da je bil za potrebe šole v Potočah leta 1926 zgrajen prizidek stavbe. Današnja libeliška šola je namreč leta 1922 ostala tostran meje v SHS.
Polni vtisov, dobre volje in ob ponovnem pršenju dežja smo se z odprtimi dežniki vrnili proti naši šoli.
Razšli smo se s sklepom, da druženje junija ponovimo in takrat izvedemo še načrtovane športne igre.
Tekst: Helena Knez Foto: Anita Kordež Grögl in Sonja Piko
Opomba:
Več o zgodovini šolstva v Libeličah vidite v priponkah!