(Literarni večer ob novem romanu Voranc Toneta Partljiča v Libeličah)

Ali Bog ve, da se mu svet ni posrečil?

(T. Partljič: Voranc)

V meni je čas, ko bo človek človeku: človek.
V meni je čas, ko bo narod narodu: narod. 

(Srečko Kosovel, Kriza človečanstva)

Občasno pridejo trenutki, ko se zdi, da čas stoji … tedaj se prej, sedaj in potem postavijo v enkraten in neponovljiv dogodek, ki se je zgodil v petek, 8. maja 2026, ko smo v Libeličah gostili Toneta Partljiča, slovenskega pisatelja, komedijanta in predvsem človeka z velikim srcem. Med Libeličani je znan po komediji Moj ata, socialistični kulak, ki jo je libeliška gledališka skupina uprizorila v sezoni 1998/1999 in določene odlomke še danes krajani znamo na pamet.
Literarni večer v organizaciji KPD Libeliče je napovedala predsednica društva, ga. Veronika Kotnik. Po glasbenem uvodu in predstavitvi libeliškega narečja sta besedo prevzela Miroslav Osojnik, velik poznavalec Prežihovega Voranca, in osrednji gost Tone Partljič, ki je v 1. delu novega romana prikazal doslej nekoliko neznani del Vorančevega življenja – otroštvo, uporno mladostništvo v času prve svetovne vojne in po njej, ustvarjanje družine in predvsem nenehen boj za družbeno solidarnost.

V dobri uri je spretno in na hudomušen način predstavil, kako je nastajal roman in raziskovanje Prežihovega življenja. Hkrati z Vorancem smo spoznavli tudi Toneta in njegov odnos do materinščine, domovine, solidarnosti in skupnosti. Spregovoril je o dobroti slovenskega človeka, ki izhaja iz preprostih slovenskih korenin in postavlja temelje novim rodovom. Med pripovedovanjem je pohvalil trdno držo Libeličanov, ki so ob koncu 1. svetovne vojne dosegli priključitev vasi k matični domovini in z neomajno zapisanostjo slovenskim koreninam dosegli nemogoče.

Ob koncu smo izvedeli, da je napisan tudi že 2. del romana, v katerem je Partljič predstavil Prežihovo borbo na tujih tleh, na Dunaju, v Parizu in Moskvi, kjer »od blizu spozna stalinizem, boljševizem in Tita«. Literarni večer smo zaključili z ljudsko pesmijo v izvedbi Kristine Ravnjak, ki je našega gosta s svojim petjem še posebej prevzela in je povedal še nekaj besed o izvoru zapetih koroških ljudskih pesmi (Gor čez izaro, Ko sem še mihn biu).
V veliko čast nam je, da smo lahko gostili pisatelja, ki zna in zmore tudi v današnjem negotovem in s tehnologijo preplavljenem času, ki ga primerja s časom Vorančeve mladosti, za par uric ustaviti čas in vsem prisotnim znova približati čar branja, razmišljanja, radovednosti, raziskovanja in veselja nad življenjem.

Tekst: Simona Jerčič Pšeničnik, KPD Libeliče

Fotografije: David Poderžan