ČRNA KUHINJA

O STARI KUHINJI V ŽUPNIŠČU IN O PREHRAMBENI KULTURI PREBIVALCEV LIBELIČ IN OKOLICE

Črna kuhinja Prostor, kjer se je pripravljala hrana, je bil v vsej zgodovini človeštva najpomembnejši del bivališč.Najstarejši obliki kuhinj, ki ju starejši ljudje z območja Libelič še pomnijo, sta dimnica in t.i. črna kuhinja, ki se je ponekod obdržala tudi po drugi svetovni vojni. Stara kuhinja v župnišču, ki ji ljudsko pravimo »črna« predstavlja med znanimi tipi kuhinj posebnost.

Ambiciozna, baročno oblikovana stavba župnišča v Libeličah, zgrajena med 17. in 18 stoletjem, je do današnjih dni v svojem jedru ohranila mogočno kuhinjo. Skoraj kvadratni prostor kuhinje se nahaja med širokimi kamnitimi zidovi, ki z lego pod nivojem pritličja spominja na kletni prostor, še zlasti ob pogledu na osrednja kamnita stebra, ki podpirata dvoje visokih banjastih obokov s sosvodnicami. Bistvena dela kuhinje sta visoko odprto ognjišče ob oknu v levem kotu ter samostojna krušna peč levo od vhoda. Pri rekonstrukciji stare kuhinje smo se želeli približati stanju iz obdobja pred drugo svetovno vojno ter obnovo, z restavriranjem zatečenega stanja, zaokrožili v funkcionalnem smislu.

V prostor kuhinje smo umestili različne predmete, s katerimi ponazarjamo tradicionalno kulturo pripravljanja hrane značilno za to območje. Obiskovalec lahko vidi različno lončeno in leseno posodje, opremljeno odprto ognjišče, pinje, koduje (za mesenje testa) in druge predmete, ki smo jih zbrali na območju krajevne skupnosti Libeliče.

Pohištvo v kuhinji
Zidna polica
"Moderna" svetilka
Ognjišče

Poleg obnovljenega in za stalno razstavo namenjenega prostora »črne« kuhinje smo v Libeličah in okolici skupaj s članicami društva kmetic raziskovale tudi prehrambeno kulturo. Rezultate smo strnile v knjigi LIBELIŠKA KUHARICA s podnaslovom Da ne boš vočn od mize šou, ki potrjuje libeliško prijaznost in gostoljubnost.

Tradicionalna prehrana prebivalcev Libelič in okolice je bila preprosta, tako glede prehrambenih sestavin kot tudi načinov priprave jedi. Najpomembnejše osnovno živilo je bil ržen kruh, ki je bil praviloma vedno na voljo. Posebni obliki kruha sta bili bela in črna trénta. Kadar je primanjkovalo ržene moke so v stiski pekli koruzen ali ovsen kruh, nadomeščali pa so ga tudi z različnimi vrstami žgankov (žgancev) in ajdovim tomerlijem.

V vsakdanji prehrani je prevladovala močnata hrana: že omenjeni žganci, različni nudlni (štruklji), édav povitnjek (ajdov štrukelj), kipjenki, krapi. Zelenjavo so pripravljali v različnih župah (juhah), vsakdanjo rpičevo ali ri|pno (krompirjeva) ter zósih (vrste omak). Mlečne kuglce, mlečni jegliči (prosena kaša) in druge mlečne jedi so bile pogosto za večerje. Iz mleka so pripravljali šipke (skuto) in sir (vrsta skutnega namaza). Za posebno specialiteto je veljal gniv sir (zorjen skutni namaz). Meso so pripravljali ob pomembnejših praznikih ob božiču, novem letu, pustu, veliki noči, binkoštih, telovem ter ob težjih delih: gnojvoži, steljeraji, žetvi in košnji. Meso je bilo na mizah tudi ob osebnih praznikih ob krstu, birmi, poroki in sedmini. Ob teh priložnostih so gospodinje pripravljale tudi boljše kruhe pogočo (pogačo), potico in šarkl (velikonočni boljši kruh), krape, bobe (majhne krape v žganju), nudlne idr. Sveže meso je bilo na mizah ob kolinah, drugače jedli kuhano suho, dimljeno meso. Uživanju mesa, mesnih izdelkov, celo jajc in mleka so se odrekli v času štiridesetdnevnega posta ter drugih zapovedanih postnih dni. Običajna pijača je bil mošt (jabolčnik), kadar so bile slabe sadne letine, so stiskali še mórtenik (slabšo vrsto mošta), ki so ga pili posli in hlapci.