“Niso šli vočni od mize!”

Kuharski tečaj: “Libeliška kuharica – Da ne boš vočn od mize šou”

Pred dvajsetimi leti (1999) so v Libeličah obnavljali staro črno kuhinjo v župnišču. Prostor so opremili s posodo, pohištvom in orodjem, ki je v času delovanja kuhinje bilo potrebno. Libeličani svojo kulturno etnološko zgodovino prikažejo vedno skozi zgodbo. Tako je bilo tudi črni kuhinji vdahniti dušo, kot rečejo. Brigita Rajšter, ki je takrat skupaj z Marjanom Kosom in sodelavci Koroškega pokrajinskega muzeja, vodila strokovni del obnove kuhinje je predlagala, da bi “dušo” kuhinji lahko dali s tem, da bi raziskali kaj in kako so nekoč jedli prebivalci Libelič in okolice. Skupaj z aktivom Kmečkih žena so določili vsebino krožka. Za pomoč so prosile Kulturno prosvetno društvo Libeliče, aktivirale so libeliške gospodinje in se podale na delo. Obiskovale so kmetije in se pogovarjale s starejšimi krajankami in krajani ter pridobivale recepte jedi, ki so jih uživali na kmetih nekoč. Rezultate dela so hotele pokazati širši javnosti z izdajo kuharske knjige. Med raziskovanjem so odkrivale tudi jedi, ki so danes že skoraj pozabljene. Med njimi je tudi danes zelo iskana in priljubljena jed libeliška trenta.
Libeliški kuharici so dale podnaslov » Da ne boš vočn od mize šou«. S temi besedami so dali na kmetih gostu vedeti, da se postreženega ne sme braniti.
Bernarda Ravnjak je tedaj v rubriki, Knjigi na pot, zapisala: “Hrana ima v človekovem življenju izredno pomembno mesto. Velja za človekovo vsakdanje prizadevanje in skrb. V pripravi jedi in postrežbi se skriva vljudnost, ustrežljivost in dobrota ljudi. Lahko pa rečemo, da je odnos do hrane tudi merilo kulture nekega naroda.”
Prvi natisnjeni izvodi knjige so kar hitro pošli, zato so leta 2004 napravili ponatis. Tudi teh izvodov je zmanjkalo.

This image has an empty alt attribute; its file name is DSC_5710-1024x683.jpg
Brigita predstavlja plan dela.

Brigita Rajšter pa ne miruje. Ve da so Libeličanke in Libeličani polni elana in polni idej kako bi pomagali ohraniti nekaj, kar gre v pozabo, nekaj, za kar pravimo da je škoda da ni več, nekaj kar je naše – koroško. Na razgovor je povabila Eriko, Jožico in Simono ter predlagala, da bi Libeliško kuharico »osvežili« in ji morda dodali še kakšen recept stare jedi. Ideja je padla na plodna tla. V akcijo se je vključil Koroški pokrajinski muzej in Kulturno prosvetno društvo Libeliče. S skupnim delovanjem in organizacijo so k sodelovanju povabili libeliške gospodinje. Želele so, da se vključi čim več mlajših gospodinj. K sodelovanju na »Libeliška kuharica – kuharski tečaj« se je prijavilo preko trideset udeleženk. Pa tudi dva udeleženca sta bila med njimi.

This image has an empty alt attribute; its file name is DSC_5681-1024x683.jpg
Erika Plešivčnik, Jožica Pšeničnik in Ančka Novak so bile nosilke praktičnega dela.

Predsednica KPD Libeliče (in kuharica) Simona Jerčič Pšeničnik je svoje vtise opisala tako:
“Zadnji dve soboti v januarju sta se pri Buču odvijali kuharski delavnici, da bi se lotili dopolnjene izdaje knjige Libeliška kuharica, ki je izšla pred devetnajstimi leti in je že nekaj let razprodana. Praktični del sta vodili Jožica Pšeničnik in Erika Plešivčnik v sodelovanju s strokovno sodelavko Brigito Rajšter (Koroški pokrajinski muzej) in fotografom Tomom Jeseničnikom. Pomagale so še druge libeliške gospodinje, ki so bile prisotne pri nastajanju knjige leta 2001 (Ančka Novak, Cilka Rožej, Marica Zalesnik). Odziv je bil zelo velik in udeleženci smo bili ob koncu zelo zadovoljni, saj smo preživeli dva zanimiva dneva ob spoznavanju novih starih jedi, malo smo izmenjali kuharske izkušnje in se prijetno družili. 
Pripravljali smo naslednje jedi: trento, kvočeve in sirove nudlne, kisevo župo in edave žganke, pečeno kri, bobe in presne krape, krohov pokerli, edav povitnek in korejovo župo, presno zele in edove kipjenke, mlečne knole, črne knole, mlečno žouco, pečene japke, koruzni pokerli, mažerli, mrzvo repico ter tinstano kisevo zele.Prav vse jedi, ki smo jih skuhali, smo tudi pojedli, kar pa ni bilo težko, saj so bile zares okusne. 
Ob kuhanju je posebej zanimivo, da vsak oz. vsaka pove svoje mnenje in izkušnje ob kuhanju določenih jedi. Še posebej dobrodošli so bili Ančkini nasveti. Ugotovili smo, da so nekatere jedi, ki jih v modernem času bolj redko pripravljamo, lahko zelo dobre in okusne in bi jih bilo pametno znova uvesti na naše jedilnike. 
Ob koncu smo se strinjali, da bi takšne delavnice morali organizirati še večkrat in ohraniti avtohtone libeliške recepte. Tako bi našo kuharsko dediščino prenesli tudi na mlajše rodove.” 

Pravijo, da bo obnovljena “Libeliška kuharica – Da ne boš vočn od mize šou” izšla v drugi polovici leta.

Nekaj slikovnih utrinkov je vidno v GALERIJI