Tudi po petdesetih letih ubrano zapojejo!

skupinska

V Libeličah bodo letos praznovali petdeseto obletnico organiziranega petja. To pomeni, da so takrat ustanovili moški pevski zbor. V počastitev tega kulturnega dejanja so na občnem zboru Kulturno prosvetnega društva Libeliče sprejeli sklep, da bodo letos slavnostno počastili ta dogodek.
Pevci, ki so takrat začeli orati ledino zborovskega petja v kraju, so se na prijateljskem srečanju dobili v soboto, 25. marca 2017. Druženje je potekalo (kako drugače) v pevskem slogu. Medtem pa so stari prijatelji obujali spomine na dogodke iz bližnje in daljne preteklosti. Marsikatera »štorija«, obujena iz tistih časov, je v nekaterih prebudila nostalgične trenutke. Pripovedovanje zgodbic iz lastne preteklosti je nadvse zabavno, saj manjko v spominu posameznika hitro dopolni drugi udeleženec iz teh časov. Pevci, veterani jim lahko rečemo, so srečanje organizirali na lastno pobudo in povabili vse, ki so skozi ta leta pri zboru sodelovali. Žal nekaterih ni več med njimi, so pa njim v spomin zapeli pesmi, ki so jih manjkajoči imeli najrajši. Po številu zapetih pesmi, ki pa kljub temu, da ni bilo nobene vaje, še vedno dobro zvenijo in se ob petju lahko uštimajo, povedo, da jih znajo najmanj za koncert.skupinska stara
V kratkem povzetku poglejmo v uradno zgodovino libeliškega petja, kot je zapisano v knjigi Vsaka vas ima svoj glas – Libeliče.
Moški pevski zbor, piše Zdravko Ridl, so ustanovili na Štefanovo, 26.12.1966. Ustanovitelj zbora je bil Pavel Ridl. Petja so se učili v mežnariji s pomočjo starega očetovega harmonija. Ustanovljeni zbor je štel šest pevcev, po mesecu dni pa že dvanajst. Pozneje se je število članov ustalilo na deset.
Prvi uradni nastop je zbor imel na pustno soboto naslednje leto, ob otvoritvi »fajfn bala« pri Buču, drugi pa za Dan žena v šoli. Nastopi so se vrstili tudi izven domačega kraja, v Dravogradu. Zaradi velikega entuziazma so imeli vaje kar štirikrat na teden. PliberkTraberk XIV prvo krizo zbor zaide po dveh letih delovanja, saj so morali nekateri člani na služenje vojaškega roka. Ko so se fantje vrnili, se je petje nadaljevalo, vendar ne več tako zagnano. Po rešitvi problema, kdo bo imel pokroviteljstvo nad zborom, ali gasilsko ali prosvetno društvo, so februarja 1975 že začeli delovati kot člani Kulturno prosvetnega društva Libeliče. Nastopi so se vrstili po celi občini in širše po Koroški. Ob deseti obletnici so organizirali samostojni koncert. Leta 1981 je zbor prišel v drugo krizo. Fantje so peli le bolj sebi v zabavo. Veselje do petja so izrazili kot cerkveni pevci. Tako pesem v Libeličah še vedno živi, zaključuje svoje besede Zdravko Ridl v libeliški knjigi.
O današnjem petju v kraju pa bomo zapisali ob drugi priložnosti.
Iz doživetega se brez strahu lahko zaključi, da v Libeličah domača ljudska pesem živi, prav tako veselje do skupnega petja. Saj veste kako pravijo za Korošce, da »če dva kup stopta, že triglasno zapojeta«.
(Fotografije so iz domačih arhivov.)