Spomini na bivanje na domu Ajda!

Pošteno smo že zakorakali v novo šolsko leto. Ob tem načrtujemo in izvajamo različne dejavnosti, radi pa se spominjamo tudi tistih iz preteklega leta. Zelo všeč nam je bilo bivanje na domu Ajda in upamo, da ga bomo čim prej spet obiskali. Ja, tisti na fotografijah smo pa mi!

Helena Knez, Helena Pepevnik


Zarja Pšeničnik iz 4. razreda se spominja:

Bivanje na domu Ajda

V petek smo se zbrali na parkirišču pred šolo. S kombijem se je pripeljal gospod Miran in naložil prtljago, mi pa smo šli peš do Ajde. Hodili smo skozi gozd. Pot ni bila predolga. Ko smo prišli iz gozda, nas je čakal še en travnik, ki je vodil do Ajde. Ko smo ga prehodili, je bilo poti konec, saj smo prispeli na cilj. Šli smo v šotor, ki me je spominjal na tistega v Termah Čatež v indijanski vasi. V njem smo izvedeli prva navodila o bivanju. Nato smo vzeli vsak svojo prtljago in šli v svoje sobe. Preoblekli smo postelje, nato pa se odpravili k šotoru, kjer smo si pekli hrenovke, zraven pa smo dobili krompir. Po večerji smo imeli » Pokaži, kaj znaš«. Ker smo dobro nastopali, smo lahko šli na igrišče. Zvečer smo imeli ples v pižamah, nato pa šli spat. Naslednji dan smo se oblekli in odšli na sprehod. Kasneje smo imeli plezanje. Plezali smo na umetno steno. Jaz sem prišla le do konca betona. Nato smo imeli lokostrelstvo, tam nisem dobila nič točk. Šli smo na večerjo, potem pa smo gledali film Pasji hotel. Po filmu smo šli spat. Drugo jutro smo se odpravili na zajtrk, potem pa smo gasilci šli na tekmovanje. Tam smo bile punce prve, fantje pa drugi. Odpravili smo se nazaj na Ajdo. Spakirali smo stvari, nato pa smo imeli naravoslovno uro o živalih. Izvedeli smo, da je krastača (žaba) večja od samca, ker ga mora pri parjenju nesti do vode. Videli smo, s čim se prehranjuje in katero hrano ima rada. Opazovali smo tudi močerada in izvedeli, da ima svarilno barvo kože. Učiteljica, ki nam je vse to povedala, je hotela zbuditi tudi polža posebne vrste, vendar ji ni uspelo, saj je kar spal. Na koncu ure smo lahko v roke prijeli krastačo. Šli smo še do ribnika, kjer smo si ogledali pupke. Ura je hitro minila in že nas je čakalo kosilo.  Po isti poti, po kateri  smo šli do Ajde, smo se sedaj vračali na parkirišče. Starši so nas že čakali, mi pa smo bili nestrpni, ker jim bomo lahko pripovedovali o zanimivih dogodivščinah.

Več slikic je v galeriji slik!