Učiteljica  Helena Knez je ob slovenskem kulturnem prazniku zapisala:

Prešernov dan, 8. februar, je za nami. Praznični utrip so čutili tudi učenci naše libeliške  šole, s katerimi smo se skozi poezijo ves teden vozili po »železni cesti«, nazdravljali z Zdravljico ter čutili z »lepo Vido«. Najbolj všeč jim je bila zgodba o Urški in povodnem možu, zato so bili navdušeni, ko jih je čudak obiskal. Četrtošolci so tako doživeli srečanje z njim:

Obiskal me je Povodni mož

Nekega dne sem šla na sprehod ob obali. Srečala sem gospoda v črnem ogrinjalu. Najprej sem pomislila, da je Drakula in sem zbežala nekaj metrov vstran. Med tekom pa sem se spomnila na zgodbo, ki nam jo je pripovedovala učiteljica o Povodnem možu. Previdno sem šla do njega in se počasi dotaknila njegovega v vetru plapolajočega črnega plašča. Silovito se je obrnil. Zaradi njegovega divjega pogleda me je vrglo na zadnjo plat. Strmel je vame in me vprašal, kdo sem in predstavila se mu. Opogumila sem se in ga vprašala, kje ima prelepo Urško. Odgovoril mi je, da v vodnem kraljestvu, kjer tiho in milo joče. Zanimalo me je, zakaj jo je odpeljal v vodno kraljestvo. Pojasnil mi je, da se ni mogel odreči poroki z Urško. Zadnje moje vprašanje je bilo, zakaj je deklica žalostna. Povodni mož je naznanil, da joče zato, ker si zelo želi domov. Prosila sem ga, če lahko Urško izpusti. Obljubil mi je, da jo bo, še preden zaide sonce. Tedaj je imel tudi on svojo željo. Prosil me je, naj mu povem, kje je najkrajša pot do Ljubljane, kjer sta se z Urško prvič srečala. Točno sem mu opisala pot. Zahvalil se mi je in odšel, še prej pa mi je v zahvalo podaril svoj svilen plašč. Strmela sem za njim in v roki držala njegovo ogrinjalo.

Sandra Sara Rožej, 4.r.

Srečanje s povodnim možem

Nekega dne smo se igrale na travniku ob gozdu. Naenkrat smo zaslišale iz gozda čuden glas. Katja, Patricija in jaz smo odšle pogledat, kaj neki je to. Hodile smo in hodile, dokler nismo prišle do zajetja vode. Še enkrat se je nekaj oglasilo. Sledile smo glasu in prišle do votline. Jaz sem prispela prva, za mano sta prišli tudi prijateljici. Bilo je zelo temno. Prišle smo do dveh vhodov. Katja je menila, da bi šle v prvega, Patricija pa je predlagala drugega. Nato smo se odločile, da gremo pogledat v oba. Še vedno je bilo temno. Globoko v votlini je stal čuden mož. Poklical nas je k sebi. To je bil Povodni mož. Prav prijazen se je zdel, vendar tudi zelo smešen. Imel je zeleno kožo, črne brke in lase, dolgo haljo, velik črn klobuk ter velike, rdeče, prijazne oči. Odpeljal nas je tja, kjer stanuje. Prižgal je svečo. Povedal  nam je vse o sebi. Ne boste verjeli, kaj vse smo izvedele, tudi to, zaradi koga je prišel na Libeliško goro. Ampak tega ne smem povedati. Obljubile smo mu namreč, da obisk pri njem ostane velika skrivnost. Ko je sveča že skoraj dogorela, smo se poslovile in odšle. Domov smo prispele, ko se je že mračilo. Ko sem utrujena zaspala, sem imela čudne sanje. Sanjalo se mi je, da sem bila tam, kjer je nekoč plesal z Urško. Vprašala sem ga, kaj se je zgodilo z njo. Povedal mi je, da se je poročila z njim, ko je bil še mladenič. Sedaj živita na Dunaju. Izvedela sem tudi, da je bila Urška vesela poroke z njim in da srečno živita. Tedaj me je mama zbudila iz sanj. Komaj sem čakala, da to zgodbo povem prijateljicama. Oh, ta Povodni mož!

Nuša Perovnik, 4. r.

Povodni mož

Nekega dne sem šel zraven Klemna lovit ribe. Ko sem vrgel trnek v vodo, se je prikazal povodni mož. Vprašal me je, zakaj sem vrgel trnek v vodo. Povedal sem mu, da lovim ribe. Prosil me je, če mi lahko pomaga in sem mu dovolil. Ko je prišel iz vode, sem takoj ujel ribo. Tudi povodnemu možu sem dal palico in ko jo je povlekel iz vode, je bila zlata. Trnek sva še enkrat vrgla v vodo. Ko smo odšli, me je povodni mož vprašal, če mu naredim palico iz lesa. Vzel sem močno palico ter nanjo privezal nitko in trnek. Zahvalil se mi je. Zvečer je šel povodni mož spat v vodo, palico pa je pozabil zunaj. Zjutraj je bila palica zlomljena. Naredil sem mu novo, tako da sva lahko spet lovila ribe. Povodni mož ni nikoli več pozabil palice zunaj.

Simon Krivec, 4. r.

Obiskal nas je Povodni mož

Ura je bila osem zjutraj, ko je pri šolskih vratih pozvonilo. Pravkar smo začeli s poukom. Učiteljica je šla odpret vrata. Zunaj je stal Povodni mož. Vsi smo se ga prestrašili. Prišel je v razred in začel razgrajati. Najprej je skakal kot zajec, nato kot veverica, potem pa je začel prevračati kozolce. Končno se je umiril. Naprej smo se učili skupaj s Povodnim možem. Toda nič ni znal, ne za četrti in ne za tretji razred, zato ga je učiteljica poslala v drugi razred. Tudi tam se ni pretirano izkazal. Nato se je začel učiti snov za prvi razred. Vendar ni znal narisati niti pike, kaj šele izračunati ena plus ena. Prišel je k meni domov in razmetal sobo huje, kot bi divjal tornado. Mama je predlagala, da bi šli na semenj. Pojedel je veliko sladkornih pen in bonbonov, na vrh pa popil ogromno soka in je kasneje tožil, da ga boli trebuh. Sklenili smo, da potrebuje navodila o lepem vedenju. Podarili smo mu knjigo, ki si jo je desetkrat prebral od začetka do konca, pa kljub temu ni ničesar razumel. Zdaj Povodni mož zna vsa pravila o bontonu, ker je priden učenec v mali šoli.

Zarja Pšeničnik, 4. r.

Obisk Povodnega moža

Ko smo se učili, je nekaj potrkalo na vrata. Vstopil je mož, ki je bil zelo podoben Povodnemu možu iz zgodbe. Učenci smo se ga zelo razveselili. Razkazali smo mu vse šolske prostore. Tudi učil se je z nami. Imeli smo matematiko. Reševali smo besedilne naloge. Pokazali smo mu, kako se računa, a je že znal. Ko smo imeli glasbeno vzgojo, smo ga učili peti, a je zraven tako kričal, da ga je učiteljica malo kregala. Naučili smo ga tudi pisati note. Delal je smešne obraze in ko je narisal ton SO, si je zraven izmislil zanimivo pesmico. Četrto uro smo imeli športno vzgojo. Šli smo se igro » zajca ven«. Ko je streljal, je hitro dobil prvega zajca. Po pouku smo šli v podaljšano bivanje. Do prihoda kombija smo se igrali različne igre, nato pa smo se morali posloviti. Ta petek je bilo v šoli zelo veselo.

Katja Saberčnik, 4. r.

Obiskal me je povodni mož

Bila sem doma, ko me je zjutraj zbudil zvonec. Vstala sem in šla pogledat, kdo je pred vrati in jih odprla. Zelo sem se prestrašila, ko sem zagledala čudnega moža. Mislila sem, da je pošast, ker je imel zeleno kožo, črno haljo in zelene čevlje, oči je imel modre. Šele tedaj sem spoznala, da je Povodni mož. Prestrašena sem šla k mami in zajecljala, kaj sem videla. Mama je šla previdno do vrat, sledil ji je še oče, ki ga je nato povabil v hišo. Oče je skuhal kavo, mama pa mu je ponudila sok. Malce sem ga še peljala v svojo sobo. Mama je predlagala, da bi šli na sprehod, da bi mu razkazala okolico Libelič ter hišo, kjer stanuje moja babica. Šli smo na obisk. Babici sem predstavila Povodnega moža. Poklicala je še nekaj sorodnikov in lepo smo se pogovarjali. Nato je oče odločil, da bi se vrnili, ker bo njegova najljubša oddaja o nogometu. Vrnili smo se, si sezuli čevlje in skupaj gledali televizijo. Bilo je že pozno in Povodni mož se je spomnil, da mora domov. Tudi mi smo šli spat, jaz pa sem premišljevala o današnji dogodivščini.

Patricija Rožej, 4. r.

Slikovnim prizorom o Urški in povodnem možu , so se pridružili  tudi učenci tretjega razreda.