Ko mejni prehod postane kraj srečevanj s pripovedovalci

Konec septembra je v stavbi bivšega maloobmejnega prehoda zaživela stalna zbirka Koroškega pokrajinskega muzeja Ko spregovorijo meje. Obnova objekta je potekala v sklopu projekta Koroška 100 let pozneje, finančno podprtega z evropskimi sredstvi.

V enem od prenovljenih prostorov je urejena stalna avdiovizualna razstava, s katero je Koroški pokrajinski muzej pod vodstvom kustosinje Brigite Rajšter nadgradil zgodovino po razpadu Avstro-Ogrske. Gre za posnete in zapisane pripovedi posameznikov z obeh strani državne meje, ki jih je od leta 2015 zbirala zunanja sodelavka muzeja, dr. Manja Miklavc. Osebne in družinske spomine  pripovedovalcev (preko 350) je zbrala v knjigi Ko spregovorijo meje. Otvoritev razstave s predstavitvijo knjige se je odvila v sklopu prireditev ob libeliškem krajevnem prazniku, 28. 9. 2023. Že takrat smo lahko začutili posebno energijo ob živi pripovedi o nastanku knjige, razstave in dveh filmov. Film Ko spregovorijo meje in promocijski film o Libeličah sta delo režiserja Toma Novosela, ki se je pridružil večeru. Razstava je nekaj posebnega, ker omogoča nadaljnje zbiranje spominov in nadgradnjo vsebin.

Libeliče, 28. 9. 2023, Otvoritev avdiovizualne razstave Ko spregovorijo meje

Da obnovljeni mejni prehod ne bi sameval, je kustosinja Brigita Rajšter predlagala, da s pripovedovalskimi večeri nadaljujemo vsak 3. torek v mesecu.

Večer je otvorila predsednica KPD Libeliče Veronika Kotnik

In neizogibno je bilo, da na 1. večer s pripovedovalci povabi pisatelja in upokojenega profesorja slovenskega jezika in književnosti Andreja Makuca, saj so bile njegove Čezmejne, ki jih je od leta 2015 objavljal v koroški literarni reviji Odsevanja in jih leta 2018 objavil v svoji sedmi zbirki kratkih zgodb Podobe, navdih za razstavo, ki je nastala na libeliškem mejnem prehodu. Nekaj dni pred dogodkom me je prosila, da prevzamem moderacijo pogovornega večera z Andrejem.

Andrej Makuc in Simona Jerčič Pšeničnik

S profesorjem Makucem sva se spoznala, ko so bili mejni prehodi s stalnim nadzorom policistov in carinikov nekaj vsakodnevnega, vzdolž državne meje ob mejnih kamnih pa so se sprehajali oz. redno patruljirali graničarji, mladi fantje iz republik naše takratne skupne države SFRJ. O poostrenem nadzoru na naši strani meje lahko beremo v Makučevi čezmejnici SVIMA (Podobe, str. 219): »Kako bosta zmogla z avstrijskimi financerji, se nam ni zdel posebnega razmisleka vreden zalogaj, saj so bili čuvaji meje na naši strani tako na gosto posejani, da si praktični in umni Avstrijci niso delali nepotrebnih stroškov z angažmajev mejnih čuvajev. Skrb za svojo mejo so naložili in prepustili našim graničarjem. Brezplačno varovanje. Na račun tega zastonjkarstva pa so si sosedje že takrat oblikovali v Evropi šele kasneje enkrat odkrito globinsko varovanje meje. To je torej pomenilo, da avstrijske žive sile v obmejnem pasu skoraj ni bilo. Če že, pa le vsake kvatre enkrat, ko so preverjali, če naši še vedno korektno vzdržujejo neprodušno zaprto mejo.«

Andrej Makuc

Takrat, ko se je Republika Slovenija trgala iz oklepov jugoslovanske oblasti, sem ga poslušala pri urah slovenščine na Štibuhu v Slovenj Gradcu, kjer so nas srednješolski profesorji poskusili izobraziti v zrele in odgovorne državljane. Večkrat je svoje ure zabelil z doživetimi in humornimi zgodbami iz svojega življenja. Prav ta humorna drža je, kljub grenkobi časov, ki smo jih živeli ob meji pred in v času osamosvajanja, postala rdeča nit njegovih kratkih zgodb od prve zbirke v 90-ih letih do danes. Zato se je moralo zgoditi, da se je na 1. pripovedovalskem večeru v torek, 21. 11. 2023, na mejnem prehodu Libeliče s svojo živo pripovedjo predstavil na simboličnem mestu, na mestu, kjer smo nekoč trepetali, ker smo iz sosednje Avstrije prinašali stvari, ki so bile v takratni Jugoslaviji težko dosegljive, predvsem gradbenega materiala ali tehničnih pripomočkov ni bilo v domačih trgovinah.

Na začetku je obiskovalce pozdravila Brigita Rajšter in povedala nekaj besed o projektu, ki se nadaljuje s predstavitvijo pripovedovalcev in pripovedovanjem novih spominov. Predvidevanje, da bo večer živahen in zanimiv, se je uresničilo. V dobri uri smo se sprehodili skozi pripetljaje na mejah Jugoslavije in drugih vzhodnoevropskih držav, kjer je bil režim še strožji in smo po Makučevih besedah lahko bili hvaležni, da živimo v »mehkem socializmu«. Tudi pripovedovalčevi spomini na otroštvo in bico, ki je imela že skoraj nadnaravne sposobnosti, so popestrili večer. Ko je nekoč ob spravilu sena izgubila poročni prstan in so vsi člani družine preiskali celo kopo sena, je bila prepričana, da zakonska ljubezen brez prstana ne bo več tako pristna. Na srečo se je zgodba dobro končala. Srečno naključje so si razložili takole: krava je prstan skupaj s senom pojedla in tako je spomladi skupaj s hlevskim gnojem prišel na njivo, kjer ga je bica malo zdelanega od kravjih zob in prebave našla in njena ljubezen je bila rešena.

Uvodne besede je povedala Brigite Rajšter

Vsi, ki Andreja poznamo, smo vedeli, da nas njegov izmojstreni čut za pripovedovanje ne bo pustil na cedilu. Nekaj posebnega je v času digitalnega in tehnološkega napredka ustaviti čas in prisluhniti pripovedim o času, ki ga je neizbežno konec. Večeri z živimi pripovedovalci so priložnost za srečanje s preteklostjo in našo nesnovno kulturno dediščino, kamor take zgodbe zagotovo sodijo. Naš gost je pripovedovanje popestril tudi z branjem odlomkov iz ČEZMEJNIH zgodb iz zbirke Podobe.

Nov večer s pripovedovalci nas čaka naslednje leto, zato si rezervirajte 3. torek v mesecu januarju, ko se znova srečamo na mejnem prehodu Libeliče.

Tekst: Simon Jerčič Pšeničnik Foto: Simona in Adrijan