(razmišljanje o ohranjanju narave in varovanju okolja v Libeličah ob dnevu Zemlje, 22. 4. 2021)
22. aprila praznujemo dan Zemlje, tj. dan o ozaveščanju varovanja okolja. Zemlja je v tem prostranem vesolju modri planet, na katerem je življenje in za katerega je Jurij Aleksejevič Gagarin (prvi človek, ki je pred 60-timi leti, natančneje 12. 4. 1961, poletel v vesolje) zapisal: »Ko sem v vesoljski ladji krožil okoli Zemlje, sem občudoval lepoto našega planeta. Ljudje vsega sveta! Ohranimo in izboljšajmo to lepoto, nikar je ne uničimo.«
Žal potrošniški način življenja in embalaža, ki ostaja, ko kupujemo stvari, velikokrat konča v našem naravnem okolju, ki uničuje naš planet, saj traja stoletja ali več, da se tam razgradi ali pa se sploh ne. V zadnjem času tudi v Libeličah na neprimernih mestih ležijo odpadki, ki tja ne spadajo, na kar je v člankih opozarjal že urednik našega lokalnega časopisa Libeliški glasnik. Vsi vemo, da obstaja druga možnost (recikliranje), če odpadne stvari odlagamo na pravo mesto.
To nezavedno onesnaževanje naravnega okolja človeka (na primer mene), ki je z naravo povezan že od malih nog, žalosti, zato velikokrat s seboj na sprehod vzamem odpadno vrečko in pobiram plastiko in drugo embalažo, ki leži ob poteh in tudi prosto naokoli. Najprej sem si rekla pri sebi: »Kako morejo? Kakšne manire pa imajo od doma!« Zaman sem se jezila in se spraševala: »Pa kdo je lahko tako malomaren in meče odpadke (vrečke, plastenke, pločevinke/piksne, embalažo sladkarij, bonbonov …) prosto okoli sebe?« Vsa slaba volja ni pomagala in sem ubrala drug pristop – od pasivnosti sem se dala v fazo aktivnosti. Nima smisla nergati in govoriti, treba je narediti. Zdaj »nesnago« ob poteh, kjer hodim, enostavno poberem in jo doma odložim med odpadke (suhe ali mešane), kamor spadajo.
Mogoče se sprašujete, kaj imam od tega. Ali pa si celo mislite: »Le kaj je z njo, za drugimi pobira!« Ni pomembno, kaj si mislite, naj zapišem vsaj tri razloge, ki ta moja dejanja osmišljajo. Prvi razlog je, da je moja vest mirna in svojim otrokom in našim zanamcem predajam pomembno sporočilo: »Meni je mar. Kaj pa tebi?« Drugi razlog je, da naredim nekaj dobrega za kraj, v katerem živim. In tretji razlog? Preprosto vesela sem, da lahko naslednjič na poti uživam v lepotah narave. Vem, da je moj prispevek k ohranjanju našega lepega planeta le kapljica v morje, vem pa tudi, da bi se morja in oceani brez kapljic spremenili v puščave.
V zadnjem letu smo veliko časa preživljali v naravi, ker živimo v delu sveta, kjer je to mogoče. Sprehodi in preživljanje časa v naravi so postali nekaj vsakdanjega, zato ohranimo naš kraj čist in pospravimo za sabo, odlagajmo odpadke na primerna mesta (koši, ekološki otoki …). In najpomembnejše, naučimo tako živeti in ravnati tudi naše otroke. Mogoče bom s tem člankom komu stopila na žulj in ga opomnila, da odpadki sodijo v koš in ne na tla (tudi cigaretni ogorki), mogoče boste sporočilo samo na hitro preleteli in ignorirali, mogoče pa se bo med vami našel kdo, ki ne bo ostal ravnodušen in mu bo postalo mar (saj veste, kapljica v oceanu).
Naj za vas ne velja rek »Kjer osel leži, tam dlako pusti«. Bodite odgovorni in embalažo, ki jo uporabljate na sprehodih, odnesite v koš in pospravite za sabo. Prav nič pa ne stane, če se na sprehod podate z odpadno vrečko, poberete neprimerne odpadke, sledi »oslov« (sokrajanov), ki puščajo »dlako« (nesnago, odpadke), jih odložite na primerno mesto in prispevate k lepemu izgledu kraja.
Očistimo naše Libeliče z okolico. Lahko smo ponosni na zgodovino kraja, na ljudi, ki so v preteklosti tu živeli in nam predali ta lep kotiček sveta. Poskrbimo, da bodo tudi naši zanamci lahko uživali v čistem okolju in občudovali naše naravne danosti brez plastičnih, kovinskih in drugih navlak. Lep dan vam želim in naj bo vsak dan »dan Zemlje« z mislijo na ohranjanje našega planeta. Vsako dejanje šteje. Otroci, tisti, ki so, in tisti, ki šele bodo, nam bodo hvaležni.
Simona