Štefanova Ančka  – Ana Novak, roj. Oto, 1930, Libeliška Gora pri Oskrdu

Med nami živi kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, o kateri premalo vemo. Ena takih je Novak Ana ali Štefanova Ančka, kot jo poznamo v Libeličah.

Ančka je morala že v rani mladosti poprijeti za vsa dela. Na svet je prijokala pred devetdesetimi leti pri Oskrdu na Libeliški Gori. V otroštvu je gospodarska kriza udarila družino, ki je izgubila posestvo in so se morali kot najemniki kar trikrat preseliti.

Stara 23 let se je poročila in se z gore preselila v vas Libeliče. Z možem Štefanom sta si ustvarila dom, v veliki hiši, nekoč last družine Oleško. To stavbo smo pozneje imenovali »zadruga« ali pa »na pošti«. Štefan je namreč bil vodja Kmetijske zadruge v Libeličah. Ančka je poleg družinskih obveznosti, opravljala delo na zadružnem polju, v prostem času pa velikokrat poskrbela, da so na porokah dobro jedli in da lovski sestanki in prireditve niso minile brez dobrega lovskega golaža. Ančka je namreč izvrstna kuharica. Zaradi tega je dobila tudi posebno mesto v novi izdaji Libeliške kuharice.

Danes želim nekaj povedati o delu, ki ga opravlja že okoli 40 let. Marsikateri sprehajalec po Libeliškem polju je opazil, da na robu kakšne njive s krompirjem stoji leseno stojalo, na katerem je kovinska posoda z rumenim dnom. Kaj je to in čemu služi, je mlajšim rodovom (ne vsem) neznanka. Vsako jutro ob tem stojalu opazimo Štefanovo Ančko, ki nekaj dela okrog »naprave«.

Pred leti je stalo teh stojal več po polju ob krompirjevih njivah. Takrat je bilo Libeliško polje na gosto  posajeno s krompirjem. Nekaj so ga pridelovali za ozimnico, (igor) večino pa je predstavljal semenski krompir različnih sort. Merili so ga v stotine tonah. Največji pridelovalec je bila zadruga. Seme je bilo za Semenarno Ljubljana, zato je nadzor s strani pristojnih služb bil pogost. Ugotavljali so tudi, katera vrsta muh, mušic in ostalega mrčesa so škodljivi za zdravje krompirja in razvoj novih bolezni na njem.  In tu  dobi Ančka, poleg drugega dela v zadrugi, tudi zadolžitev, da dnevno pobira mrčes iz posode in ga pošilja na Kmetijski inštitut Ljubljana.

Masovna proizvodnja krompirja je pred leti usahnila, na Libeliškem polju ga najdemo le še za »vzorec«, ni pa prenehalo zbiranje mrčesa in Ančka to opravlja še danes. Kljub svojim častitljivim letom neumorno dnevno zbira material za razvoj znanosti. Do osmih zjutraj mora nalovljene žuželke pobrati, jih na poseben način zaščititi in s pošto poslati na inštitut.  Marsikomu je nerazumljivo, da lahko dejavnost, ki ji v vsakdanjem življenju ne pripisujemo kaj posebnega, veliko prispeva k ugotavljanju raznih bolezni in vzrokov zanjo. Ančka to počne že veliko let, in pravi, da bo to delala dokler ji bo zdravje služilo. Nekaj let pred upokojitvijo je bila tudi vodja zadruge v Libeličah.

Zaželimo ji uspešnega dela in sobivanja z naravo, ki jo neizmerno obožuje, še veliko let. Vse najboljše Ančka!

Od Kmetijskega inštituta Slovenije smo v zvezi z delom Ančke dobili naslednji odgovor.

Prave listne uši (Aphididae) so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. Škode v kmetijstvu povzročajo s prenašanjem okoli 250 povzročiteljev rastlinskih bolezni. Spremljanje listnih uši v Sloveniji poteka že več desetletij. Prvi zapis pojava sive breskov uši (Myzus persicae), ki prenaša rastlinske viruse na krompirju je iz leta 1958.  Na območjih pridelave semenskega krompirja tako nastavljamo rumene lovne (Moerickove) posode. Dnevni ulov žuželk nato analiziramo v entomološkem laboratoriju na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Sezonsko dinamiko listnih uši spremljamo od maja do julija. Na osnovi spremljanja s pastmi dobimo podatke o zastopanosti in številčnosti virusonosnih vrst listnih uši v nasadih semenskega krompirja, na podlagi česar lahko določimo potencial velikosti okužbe. Pridobljene podatke tekom rastne dobe krompirja redno posredujemo službi za uradno potrjevanje semenskega in sadilnega materiala kmetijskih rastlin, ki na podlagi potenciala velikosti okužbe svetuje pridelovalcem glede varstva nasadov oziroma določi okviren datum za uničenje cime v nasadih semenskega krompirja.

Ena od postaj v Sloveniji, kje je postavljena rumena lovna posoda je tudi v Libeličah. Za postajo pa že preko 40 let skrbi ga. Ana Novak. Vsako leto od maja do junija dnevno pobira vzorce ulovljenih uši ter jih pošilja v laboratorij na Kmetijski inštitut Slovenije, za nadaljnjo analizo. S svojim delom je ga. Ana Novak tako veliko pripomogla k uspešnemu spremljanju uši na območju Koroške. S svojim skrbnim in vestnim delom pa je lahko vzor vsem mlajšim generacijam.