Pokanje ob Veliki noči je najbrž tradicija v marsikaterem kraju v Sloveniji in širše po sosednjih državah. V Libeličah se ta običaj prenaša iz roda v rod, saj le tako je možno, da preživi.
Strelja ali poka se na več različnih načinov. V starejših časih so to počeli z možnarji, danes pa v glavnem s karbidom. V Libeličah to počnejo že nekaj zadnjih let. Res je bilo obdobje, ko so se fantje lotili streljanja z možnarji nad cerkvijo, kot so to počeli med obema vojnama, točno na Vinogradu, kjer je že nekoč bilo urejeno strelišče (danes točka učne poti Velika uharica). V ta namen so si v železarni izdelali nekaj novih možnarjev, tako da so za streljanje uporabljali stare in nove. Je pa tak način še nevarnejši od tistega s karbidom. Vedno je moral biti nekdo, ki je bdel nad potekom streljanja in s tem skrbel za varnost udeležencev. Zakonodaja je na tem področju zaostrila pogoje in se bi moralo ustanoviti društvo, preko katerega je bila dovoljena nabava smodnikov. Za takšno streljanje se uporabljata namreč dve vrsti. Poenostavljeno povedano, tista, ki poči in tista, ki to vžge.
Libeličani so se potem odločili, da bodo za to uporabljali karbid, katerega je bilo lažje nabaviti, pa tudi vaški »mulci« so z njim streljali na vsakem dvorišču. Pokanje s »piksnami« za barvo je kaj kmalu postalo preslabo. Začeli so uporabljati mlečne kangle, 30 ali več litrske, ki so že kar močno počile. Bilo je obdobje, ko so način streljanja spremenili in uporabili 200 litrske sode brez pokrovov, ki so jih skoraj do polovice (zadnji del) zakopali v zemljo. Ta način so opustili, je nevarnejši in več truda rabi za strel. Kljub temu, da so tedanje oblasti to početje preganjale, so se strelci znali ogniti organom in streljali kljub prepovedi. V svoje vrste so vedno vključevali mlade, ki so pozneje prevzeli to dejavnost. To se dogaja še danes.
V modernem času, ki ga živimo, so si mladi sami izdelali »kangle«, ki imajo volumen okoli 100 litrov in so iz močnejše pločevine, kar je varnejše. Ker pa vsaka generacija mladih hoče dodati še svoj pečat, se je naslednja »oborožitev« povečala še s kanglami volumna okoli 300 litrov.
Običaji kot je ta, združujejo mlade, potrjujejo njihovo domoljubje in pripadnost kraju, saj opažajo, da v marsikateri vasi tega ni. Ni jim žal skoraj tri dni prebiti na polju, sodelovati pri dogajanju, ki ima versko in vaško tradicijo.
Zaključim lahko s tem, da moramo ostali krajani ob glasnem sporočilu vedeti, da nas ni treba biti strah za ohranitev tradicije, saj nam mladi, s poleg ostalih aktivnosti na vasi, s tem to jasno dokazujejo.
Nekaj foto utrinkov je dodal Ožbej: