V Libeličah je že od nekdaj v navadi, da ljudje radi »vkup stopijo«. Tako je bilo nekoč, ko so si ljudje znali vzeti čas in so si dolge jesenske in zimske večere krajšali z različnimi oblikami druženja. Mlajši še komaj vemo, kaj je »stelaraja« ali pa »flincarija«, toda starejši nam vedo povedati marsikatero prigodo, ki se je zgodila na takem druženju. Pa bi tudi te prigode šle v pozabo, saj ob televiziji in računalniku ni prave priložnosti, da bi posredovali svoje bogate doživljaje in izkušnje, če ne bi organizirali nove oblike druženja – orehijade. Tako pa mlado in staro zopet sede za isto mizo in prigode gredo od ust do ust, kakor je navada med preprostimi ljudmi na Slovenskem že stoletja.
Kljub temu, da nas sodobni čas nenehoma preganja, si v naši vasi ne pustimo, da bi nas prehitel, zato se še dandanes družimo. Govorim o novodobni obliki druženja, saj koruzo že leta obdelajo stroji in »flincarija« ni več »in«, »stelaraje« pa so prav tako že iz mode. Nekaj let zato ni bilo nič, potem pa so libeliški »pavri« stopili skupaj in pogruntali »orehijado«. Seveda se to dogaja na večjih kmetijah – Buč, Norc in Hribernik. V jeseni na teh kmetijah pridno zbirajo orehe in jih sušijo, da jih nato v zimskih mesecih organizirano trejo in prebirajo.
Po novem letu, ko so dnevi še vedno kratki, večeri pa dolgi in dolgočasni, se nato dobijo enkrat na eni kmetiji, drugič na drugi kmetiji ter obdelujejo orehe (z jezikom pa še kaj drugega). Na dogodek povabijo tudi sosede in znance, da je druščina še bolj pisana in raznolika. In kakor je na kmetih v navadi, imajo tudi pri orehijadi svojo vlogo tako moški kot ženske. Moški del tre orehe s posebnimi kleščami ali pa kar s kladivom, ženski del pa jih lušči in prebira, saj je za to opravilo vendarle potrebno imeti malo bolj spretne prste. Če bi neznanec v tem času stopil v prostor, bi bil priča veselemu prizoru, ko si ljudje hitijo pripovedovati prigode zadnjih dni ali pa obujajo spomine na že skoraj pozabljeno preteklost. Vsak, ki je že kdaj trl oz. »trupal« orehe ve, da je veliko več časa potrebnega za luščenje, zato so moški in fantje s svojim opravilom hitro konec, vendar se v ženske zadeve ne vtikajo in raje pridno praznijo kozarce z moštom, ki ga je na kmetih za enkrat še dovolj. Ko jim mošt že malo v »gvavo stopi« in razveže jezike, znajo povedati veliko zanimivega o takem in drugačnem dogajanju na vasi, na dan pa pride tudi kakšna novica, ki bi drugače ostala skrita. Ženske pa seveda ne bi bile ženske, če bi ostale ob teh pametnih komentarjih tiho, zato je smeha za polno malho in še več. Druženje traja pozno v noč, če je druščina prava, pa tudi do jutranjih ur.
Samo veseli smo lahko, da tukaj na podeželju ljudje še znajo stopiti skupaj in prisluhniti drug drugemu. Če pa si zato izmislijo nov običaj, pa nič za to – tudi na kmetih gredo s časom naprej in ne pustijo, da bi jih ta povozil. Orehijada je le eden od dokazov, da je temu res tako.
Simona Jerčič Pšeničnik
